Samostojna razstava, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova Mesto, Ljubljana

8.9.2020 – 30.9.2020

»Spet sem tukaj. Zmanjkuje mi časa, skicirka je polna idej, ki se jih ne spomnim. Atelje je poln smeti, kava in mleko sta pripravljena, večer se približuje. Pred mano je še ena dolga noč. Do jutra mora bit naslednji Wear narejen! Do jutra! Wear VIII!!« Pregledna razstava Tomaža Furlana z naslovom Do jutra! prinaša izbor umetnikovega ustvarjanja v zadnjih desetih letih. V prvi vrsti gre za dela iz dveh serij: Wear (VII-XXII), serije absurdnih performativnih naprav, povečini zvarjenih iz delov priložnostno najdenega železa; ter Morning, novejše, bolj formalno kiparske serije. Tomaž Furlan je sicer akademski kipar in priznan umetnik, prejemnik nagrade OHO in Jakopičevega priznanja. Poleg umetniškega ustvarjanja pa je bil v zadnjem desetletju med drugim tudi direktor mladinskega centra in mladinski delavec, vseskozi pa fizični delavec – restavrator. Sedaj je delno zaposlen kot delni asistent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), poleg pedagoškega dela pa opravlja tudi določene zadolžitve hišnika in poštarja. Odraščal je v obrtniški družini kamnosekov iz Škofje Loke, obrtniško ozadje pa je bistveno zaznamovalo njegovo odločitev za ukvarjanje z umetnostjo: »Iskal sem poklic, kjer ne bom nikoli našel absolutnega znanja tega poklica. Če je Einstein rekel, da je strokovnjak tisti, ki je naredil vse mogoče napake na določenem področju, sem iskal tisti poklic, kjer to ne bi bilo mogoče in umetnost to definitivno je. Umetnost danes nima klimaksa. Dejstvo, da Furlan na ALUO opravlja tako hišniške kot profesorske zadolžitve, poudarja z določenim jamrajočim ponosom. Podobno dvojnost lahko prepoznamo tudi pri njegovih delih iz serije Wear, ki so namerno nerodno (in ihtavo) sestavljena ter groba na izgled, a obenem sofisticirana; zdijo se groteskno resna, a hkrati imajo tudi določeno komično komponento – bodisi se zamisliš, bodisi zasmejiš, največkrat pa oboje, zato tudi ni čudno, da Furlan med svoje vplive umešča tako Marino Abramović kot Charlija Chaplina in Larsa von Trierja. Serija Wear je nastajala zadnje trenutke, povečini ponoči, kakšen dan pred razstavo. Serija Morning pa je bolj premišljena, manj impulzivna in bolj dolgoročno zastavljena. Wear je nastajala ponoči, Morning pa ob jutrih, v urah, ki jih avtor ima, preden začne z delom na Akademiji. Formalno in stilsko lahko ugotovimo, da sta seriji kot dan in noč. Zadnjih deset let Furlanovega življenja in ustvarjanja lahko imamo za nek premik od noči – od začetka desetletja, ko je bil eden izmed tisočih, ki so bile_i opeharjene_i med gradbeno krizo – do dneva – sedanjosti, v kateri je uveljavljen umetnik na poti do profesure. Vseeno ga kriza vseskozi spremlja, utrdila ga je in on jo je ponotranjil: »Nič ne more biti tako slabo, da ne more biti še slabše, vedno se realizirajo najhujši možni scenariji; kar ni čisto res, ampak ta občutek pa je konstanten.« Za Furlana je značilno, da je večino del ustvaril za razstave – in to tik pred njimi. Po prejemu povabila je čakal na trenutek navdiha, ki se tik pred zdajci rodi iz agonije. Dela iz serije Wear so torej nastajala v ihti. Tudi njihova »uporaba« zahteva ihto, a ravno v tem je trik; Furlanova dela so interaktivna v najbolj primarnem pomenu: so brez distance, tako v načinu produkcije kot v načinu konzumacije (uporabe). Tako se razgali paradoks: Furlanova dela so neosebna ravno v tem, da nimajo distance. To, kar vidimo, je to, kar delamo. Podobno je s Tomažem Furlanom. Vse_i vemo, da je njegova umetnost genialna, a nihče ne zna povedati točno zakaj – njegova genialnost je vidna na prvo žogo, ampak ta žoga že takoj zadane. Njegova umetniška dela v sebi nosijo svežino, humor, absurdnost, prav tako pa tudi moment čudenja in vulgarne sublimnosti. Podobno so težavne interpretacije, ki variirajo od umetnostnozgodovinskih do teoretskih nesmislov v slogu »zanima ga material« ali »postfordizem«. Svoja dela še najbolje opredeli umetnik sam, kot pravi za Wear XVII: »Je poskus borbe proti banalnosti z neumnostjo.«

Miha Turk

Več na Galerija Alkatraz

Art fair ARCOMadrid, sodelovanje z Galerijo P74

26. 2. – 1. 3. 2020

P74 Gallery proudly presents a dialogue between two remarkable artists of different generations: the innovative practice of the young Tomaz Furlan and the post-conceptual practice of the middle-generation Joze Barsi. In their work, they both deal with objectness (Barsi: from the deconstruction of the sculptural object in the mid-1990s to a shift to architectural explorations of space and their subsequent expansion into installation), the autonomy of the subject, and individualization. The title Under the Surface implies synonyms such as “basement”, “depths”, “belly”, “ground”, “groundwork”, “pedestal”, “rest”, “substructure”, etc. Tomaz Furlan and Joze Barsi both show a specific interest in the strategies of re-use: Furlan in the construction processes of his “machines” and Barsi in the post-conceptual re-examination process of copying the overlooked and ignored texts of political philosophy and art.

Več na Galerija P74

Samostojna razstava, Galerija ŠKUC, Ljubljana

21.11. – 13.12.2019

»Je avto objekt ali socialni simbol? Je čakanje v vrsti produkcijski proces ali kontemplativno dejanje? Je obuvanje nogavic eksistencializem ali konvencija?« se sprašuje Tomaž Furlan ob aktualni razstavi, ki (razen enega) vključuje popolnoma nova dela. Čeprav vsako od njih vsebuje lastno sporočilnost, je treba gledati predvsem postavitev v celoti. Ta se osredotoča na izsek vsakdanjega jutra povprečnega posameznika, ko se sooča s sliko sveta. Avtorja zanima posameznikov osebni pogled na objekt – trenutek v percepciji, ko gre za razumevanje vseh razsežnosti oblike in ne le njene konstrukcije. Na razstavi tako išče banalne konotacije med objekti in njihovo pasliko oziroma se ukvarja z njeno popačenostjo, ki jo povzroči individualna interpretacija. Gre za nadaljevanje avtorjeve refleksije družbene dinamike, pogled v civilizirano okolico in njene pripomočke. Tomaž Furlan opiše razstavo tudi kot »slike ponedeljkovega jutra, kjer je vsak prostor svoj kader oziroma slika«.

Odnos med človekom in okoljem je glavna tema celotne avtorjeve umetniške prakse, naslov razstave pa povedno oriše današnje stanje. Produkcijski proces ni le aktivnost samega proizvajanja, temveč tudi vse ostalo, v kar je vpet posameznik (njegovo gibanje v družbenem okolju), tako racionalizacija časa kot učinkovitost ter kolektivnost in participatornost. Naslov razstave obenem asociira tudi na naslov slike Edouarda Maneta Zajtrk na travi (1863), eno od prelomnih del umetnostne zgodovine. Kompleksna vsebina je pomembna (v grobem) zaradi monumentalnega načina prezentacije vsakdanje teme, kjer je v žanrski prizor vključen ženski akt, sicer rezerviran za slike z mitološko ali alegorično vsebino. Pa vendar – Manet naslika meščanstvo, ki zajtrkuje na travi, Tomaž Furlan pa nam »slika« mobilno meščanstvo. Njegova vpetost v produkcijsko in družbeno rutino, ki je vedno bolj prisotna tudi v zasebnih prostorih, vendar je bolj kot na zunanje sistemske mehanizme vezana na posameznikovo izbiro, ki se na videz zdi svobodna in osebna.

Nina Skumavc

Več na Galerija Škuc

Samostojna razstava, Galerija Nočna izložba Pešak, Ljubljana

7. 9. 2019 – 6. 10. 2019

»Artist way of life« je v modernosti opevan fenomen, ki se je tako kot vsi trendi skozi novejšo zgodovino nihajoče spreminjal. V tem kontekstu je množica »univerzalnih« resnic o umetniku pojasnila, kaj, kdo in kako je biti umetnik. Boem, z možgani utrujenimi od hlapov terpentina in alkohola. Aktivist, s telesom utrujenim od političnih in avtodestruktivnih praks. Zdelanec od revščine in nenehnega iskanja resnice. Lahko je tudi podjeten inženir novega sveta z dobičkonosno dodano vrednostjo. Mogoče le uboga nerazumljena duša.
Kaj je torej bolj pomembno? Nas zanima umetnina? Nas zanima umetnik? Je življenjski stil umetnika indikator vrednosti umetnine? Je početje umetnika lahko gledišče vsebine umetnosti? Je umetnik vedno prisoten, kot recimo Marina Abramović, ali je umetnik mi vsi, kot nam prigovarja Joseph Beuys? Je umetnik kdaj na dopustu? Si kdaj spočije Telo in Možgane? Umetnik kdaj Ne Dela?
Postavitev »Artist Is on Vacation!?« govori o umetniku 24/7. Tudi, ko ni na piedestalu.

Foto arhiv: Božo Rakočević
Tehnična pomoč: Doroteja Erhatič
Produkcija: Galerija Nočna izložba Pešak, KUD Mreža
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – Oddelek za kulturo

Več na Galerija Nočna izložba Pešak

12.4.2017, Moderna galerija, Ljubljana

Letošnji dobitnik nagrade je akademski slikar izr. profesor na ALUO v Ljubljani Marjan Gumilar. Prejemnika priznanj Riharda Jakopiča za posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti sta akademski kipar Tomaž Furlan in multidisciplinarna umetnica Tanja Lažetič.

Ustanovitelji nagrade (1969) so ZDSLU, UL ALUO in Moderna galerija, pozneje se jim je pridružilo tudi Slovensko društvo likovnih kritikov. Nagrada je posvečena slikarju, impresionistu, Rihardu Jakopiču (1869–1943), ki je bil osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Denarna sredstva za nagrado vsako leto zagotovi Ministrstvo za kulturo. Odbor so letos sestavljali likovna kritičarka Edita Filo, predstavnica Slovenskega društva likovnih kritikov, kustos v Moderni galeriji dr. Marko Jenko, izr. prof. mag. Žiga Kariž kot predstavnik UL ALUO in akademski slikar Robert Lozar kot predstavnik ZDSLU. Predsednica odbora je bila predstavnica SDLK Edita Filo.

Več na Moderna galerija