Zgodba serije Wear se je pričela v ateljeju v sklopu študija kiparstva na likovni akademiji. Začel sem sestavljati robustne pripomočke, obleke za nošenje, v nekakšni predstavi. Od te predstave sem pričakoval, da se bo iztekla v osebno izjavo in bo materializirana v dogodku, ki se prikaže v absurdu teh stvaritev. Formo performansa sem izkoristil za to, da bi odkril, kaj želim reči.
Wear so stroji, izdelani iz varjenega jekla, v veliki meri iz jeklenih odpadkov in naključnih uporabnih elementov. Oblika strojev poskuša negirati oblikovni karakter njihovih realnih sorodnikov. V svoji publikaciji Politična proteza in vednost telesa (2002) se Stelarc ukvarja z defragmentacijo, izpopolnjevanjem in spreminjanjem funkcije človeškega telesa, s tem pa tudi njegovega namena in razvoja. To je nekakšna teza prihodnosti, delo Wear pa je v nasprotju v celoti opredeljeno s sedanjostjo in nima futurističnih vsebinskih izhodišč. Gibajoči se elementi so torej orodja vsebini, ki naj ne bi tvorila surealnosti, utopizma ali fikcije, ampak simbolizirajo realnost in sedanjost. Gibalo, ki pomika stroje med procesom, sem kar sam.
Zaradi prevlade prikazanega nad prikazovanjem je medij popolnoma irelevanten in je v drugem planu, vsekakor pa se izkaže kot odličen prenašalec, saj ima sposobnost časovno neomejenega zapisa v obliki performativnega dogajanja. Izbral sem ga, ker mi je bil tehnično dostopen in mi je v tistem trenutku odprl nov horizont raziskovanja izraznosti. Wear je sestavljen iz več samostojnih enot, ki imajo skupno vsebinsko podstat in so povezane v zaključen krog, s čimer nakazuje, da govorimo o ciklu, ki se nadaljuje v neskončno.
Na začetku so bila dela ustvarjena v ateljejski izolaciji in niso vsebovala organizacijskih ali družbeno aktivnih elementov, sam pa sem odigral vlogo glavnega protagonista. Med procesom sem sestopal v druge prostore ter odpiral prostor za sodelovanje in vključevanje ljudi v soigralsko vlogo, vse do točke, ko sem sebe povsem izvzel iz kadra in oder odprl za interakcijo z obiskovalci.