Pregledna razstava del 2005–2025

Galerija Podstreha, 18. 6. 2025 – 17. 5. 2026

Kustosinji: Anabel Černohorski in Saša Nabergoj

Pregledna razstava izbranih del Tomaža Furlana na treh lokacijah na Loškem gradu predstavlja zadnjih dvajset let umetnikovega ustvarjanja. V Galeriji Podstreha je razstavljen izbor del od leta 2005 do 2025. V pritličju muzeja izpostavljamo Furlanovo delo Book (2010) iz stalne umetnostnozgodovinske zbirke. V neposredni bližini pa si je v videogledalnici v Muzejski dnevni sobi mogoče ogledati kompilacijo iz umetnikovih videoperformansov Wear I–XVII (2005–2014).

Priročnik Tomaža Furlana v Galeriji Podstreha vključuje izbrana dela iz vseh treh avtorjevih umetniških serij z odprtimi konci. Rdeča nit serije Wear (2005–) so interaktivni objekti, ki predpostavljajo aktivno sodelovanje obiskovalca. S tem serija odpira vprašanja o razmerju med umetnikom, umetnino, gledalcem in institucijo. Serija Morning (2019–) zajema različne vsakdanje in manj vsakdanje objekte – tudi povsem neuporabne – ter ponuja premislek o uporabnosti in estetiki v umetnosti. Serija Walk (2021–) je večinoma usmerjena v tla in že z naslovom “Hoja” namiguje, da se po delih lahko hodi. Razstava, ukrojena prav za ta galerijski prostor, vključuje tudi dela, ki so dolgo živela le kot zamisli v umetnikovi skicirki. Nekatera izmed njih so nastajala vse do odprtja razstave na licu mesta.

Tomaž Furlan je kipar in intermedijski umetnik, ki je svoja umetniška raziskovanja začel v prvih letih novega tisočletja – v času, ko je tehnologija postajala širše dostopna. Pridobitev prvega računalnika in digitalne kamere je pomembno zaznamovala njegov zgodnji umetniški izraz. Poleg zanimanja za tehnologijo, film in doma izdelane mehanizme je v središče svoje umetniške prakse postavil tudi (lastno) telo. K temu je treba prišteti še prepoznaven smisel za humor ter zanimanje za vpetost posameznika v sodobne ekonomske in družbene razmere – značilnosti, ki opredeljujejo njegov celoten opus.

Vse zgoraj našteto združuje Furlanova prepoznavna umetniška serija Wear, ki jo je začel razvijati okoli leta 2005, še v času študija kiparstva. Serija povezuje robustne, pogosto nosljive in predvsem interaktivne objekte, izdelane iz recikliranih materialov in najdenih predmetov. Do leta 2014 jo je v veliki meri zaznamoval video(performans) – sprva kot samostojen medij, pozneje kot nekakšen bizaren videopriročnik za uporabo naprav v estetiki DIY (naredi sam) (Wear V–VI–VII, 2005–2008). Po tem letu serija živi brez rabe digitalne tehnologije (Wear XX, XXI, XXII, 2015), kar pa ne pomeni, da je umetnik popolnoma opustil videoformat – ta le ni več v ospredju njegove prakse.

Okoli leta 2019 je v njegovem delu nastopil estetski preobrat, najizraziteje razviden predvsem v seriji Morning (Meja ne dela, 2019), začeti v tem letu, ter Walk (I Made This So You Can Walk Over Me and Know It, 2021), ki nastaja od leta 2021. Čeprav obe še vedno vključujeta odpadne materiale oziroma ostanke in odslužene predmete (Neuporabni objekti I–III, 2025), ki so stalnica Furlanovega ustvarjanja že od začetka, vse pomembnejšo vlogo prevzemata kamen in beton, ki nakazujeta večji estetski potencial (Postrganci, 2021).

Razdelitev del v serije predstavlja le eno izmed možnih vstopnih točk v razstavo. Zaradi nenehnega nadgrajevanja in prilagajanja del različnim razstaviščem in kontekstom je včasih težko natančno določiti, kateri seriji posamezno delo pripada, saj se njihove značilnosti neredko prepletajo. Kategorizacija izhaja iz umetnikove notranje potrebe po redu in razvrščanju, ki je deloma tudi družbeno pogojena. Furlan pa se pravil pogosto loteva igrivo – ne le tistih, ki veljajo v umetnosti, ampak pod vprašaj postavlja tudi širše družbene konstrukte, kot so identiteta, meja ali migracije (More Local Than Me, 2021; Meja ne dela). Obiskovalce z deli in njihovimi naslovi pogosto spodbuja k razmisleku o družbenih vprašanjih, tudi v odnosu do preteklosti (All the Things My Grandfather Did I Am Not Allowed To, 2025) in celo prihodnosti (Priročnik za domačo izgradnjo vesoljske ladje III, 2019–2025).

Nekatere ideje v njegovi skicirki čakajo več let, preden jih udejanji (Tunel, 2025), spet drugič vsakdanji predmet nenadoma postane izhodišče za novo delo (Družinska miza, 2021), včasih pa gre celo za kombinacijo obojega (Neuporabni objekti). Furlanu ni tuje niti nadgrajevanje že obstoječih projektov, ki jih preoblikuje in prilagaja glede na prostor ter kontekst umestitve – kot v primeru projekta Priročnik za domačo izgradnjo vesoljske ladje III, ki predstavlja tretjo edicijo istega dela in služi kot referenca za naslov razstave.

Ta razkriva tudi bistvo umetnikove ustvarjalne prakse, ki temelji na načelu “domače izgradnje”. Čeprav je Furlanov pristop k umetnosti izrazito konceptualen, pa večina njegovih del nastaja skozi intenziven, praktičen in ročno-obrtniški proces, v središču katerega je iskanje inovativnih rešitev za tehnične, gradbene in konstrukcijske izzive, ki si jih sam zastavi. Pri tem združuje širok spekter znanj in veščin, pridobljenih že v mladosti v družinski kamnoseški delavnici, pri opravljanju različnih priložnostnih del ter kasneje skozi delo restavratorja in kiparja.

Pomemben vidik njegovega ustvarjanja ostaja komentar sodobnih družbenih in ekonomskih razmer – pogosto podan s humorjem, ironijo in samoironijo. Dvajsetletni pregled umetniškega udejstvovanja enega vidnejših slovenskih konceptualnih umetnikov ni urejen kronološko, temveč oblikuje krožno pot, po kateri se obiskovalec sprehodi. Pri orientaciji mu pomaga načrt z opisi del, ki odkrivajo različne vsebinske segmente opusa.

Kot obiskovalci razstave prestopamo meje običajnega razmerja med gledalcem in umetniškim delom – postajamo njegov ključni in sestavni del. Brez našega sodelovanja številna dela ne zaživijo v polnosti. Prav zato je toliko bolj očitna potreba po fizičnem obisku in neposredni izkušnji umetnosti, ki presega pasivno ogledovanje del z distance (na zaslonih). Uvodno delo, s katerim nas umetnik ob vstopu v galerijski prostor neposredno nagovori – I Made This So You Can Walk Over Me and Know It – tako deluje kot povabilo k interakciji z delom in hkrati kot poziv k osebni prisotnosti na razstavi.

Besedilo je povzeto po spletni strani Loškega muzeja / Galerije Podstreha.