Do jutra!

Samostojna razstava, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova Mesto, Ljubljana

8.9.2020 – 30.9.2020

»Spet sem tukaj. Zmanjkuje mi časa, skicirka je polna idej, ki se jih ne spomnim. Atelje je poln smeti, kava in mleko sta pripravljena, večer se približuje. Pred mano je še ena dolga noč. Do jutra mora bit naslednji Wear narejen! Do jutra! Wear VIII!!« Pregledna razstava Tomaža Furlana z naslovom Do jutra! prinaša izbor umetnikovega ustvarjanja v zadnjih desetih letih. V prvi vrsti gre za dela iz dveh serij: Wear (VII-XXII), serije absurdnih performativnih naprav, povečini zvarjenih iz delov priložnostno najdenega železa; ter Morning, novejše, bolj formalno kiparske serije. Tomaž Furlan je sicer akademski kipar in priznan umetnik, prejemnik nagrade OHO in Jakopičevega priznanja. Poleg umetniškega ustvarjanja pa je bil v zadnjem desetletju med drugim tudi direktor mladinskega centra in mladinski delavec, vseskozi pa fizični delavec – restavrator. Sedaj je delno zaposlen kot delni asistent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), poleg pedagoškega dela pa opravlja tudi določene zadolžitve hišnika in poštarja. Odraščal je v obrtniški družini kamnosekov iz Škofje Loke, obrtniško ozadje pa je bistveno zaznamovalo njegovo odločitev za ukvarjanje z umetnostjo: »Iskal sem poklic, kjer ne bom nikoli našel absolutnega znanja tega poklica. Če je Einstein rekel, da je strokovnjak tisti, ki je naredil vse mogoče napake na določenem področju, sem iskal tisti poklic, kjer to ne bi bilo mogoče in umetnost to definitivno je. Umetnost danes nima klimaksa. Dejstvo, da Furlan na ALUO opravlja tako hišniške kot profesorske zadolžitve, poudarja z določenim jamrajočim ponosom. Podobno dvojnost lahko prepoznamo tudi pri njegovih delih iz serije Wear, ki so namerno nerodno (in ihtavo) sestavljena ter groba na izgled, a obenem sofisticirana; zdijo se groteskno resna, a hkrati imajo tudi določeno komično komponento – bodisi se zamisliš, bodisi zasmejiš, največkrat pa oboje, zato tudi ni čudno, da Furlan med svoje vplive umešča tako Marino Abramović kot Charlija Chaplina in Larsa von Trierja. Serija Wear je nastajala zadnje trenutke, povečini ponoči, kakšen dan pred razstavo. Serija Morning pa je bolj premišljena, manj impulzivna in bolj dolgoročno zastavljena. Wear je nastajala ponoči, Morning pa ob jutrih, v urah, ki jih avtor ima, preden začne z delom na Akademiji. Formalno in stilsko lahko ugotovimo, da sta seriji kot dan in noč. Zadnjih deset let Furlanovega življenja in ustvarjanja lahko imamo za nek premik od noči – od začetka desetletja, ko je bil eden izmed tisočih, ki so bile_i opeharjene_i med gradbeno krizo – do dneva – sedanjosti, v kateri je uveljavljen umetnik na poti do profesure. Vseeno ga kriza vseskozi spremlja, utrdila ga je in on jo je ponotranjil: »Nič ne more biti tako slabo, da ne more biti še slabše, vedno se realizirajo najhujši možni scenariji; kar ni čisto res, ampak ta občutek pa je konstanten.« Za Furlana je značilno, da je večino del ustvaril za razstave – in to tik pred njimi. Po prejemu povabila je čakal na trenutek navdiha, ki se tik pred zdajci rodi iz agonije. Dela iz serije Wear so torej nastajala v ihti. Tudi njihova »uporaba« zahteva ihto, a ravno v tem je trik; Furlanova dela so interaktivna v najbolj primarnem pomenu: so brez distance, tako v načinu produkcije kot v načinu konzumacije (uporabe). Tako se razgali paradoks: Furlanova dela so neosebna ravno v tem, da nimajo distance. To, kar vidimo, je to, kar delamo. Podobno je s Tomažem Furlanom. Vse_i vemo, da je njegova umetnost genialna, a nihče ne zna povedati točno zakaj – njegova genialnost je vidna na prvo žogo, ampak ta žoga že takoj zadane. Njegova umetniška dela v sebi nosijo svežino, humor, absurdnost, prav tako pa tudi moment čudenja in vulgarne sublimnosti. Podobno so težavne interpretacije, ki variirajo od umetnostnozgodovinskih do teoretskih nesmislov v slogu »zanima ga material« ali »postfordizem«. Svoja dela še najbolje opredeli umetnik sam, kot pravi za Wear XVII: »Je poskus borbe proti banalnosti z neumnostjo.«

Miha Turk

Več na Galerija Alkatraz