V četrtem kosu serije je zapisano prelomno obdobje, ko sem izgubil delovni prostor in pridobil novega na Metelkovi. Kamnite cokle, ki predstavljajo glavni element kosa Wear IV, sem sicer začel klesati že prej, a se je proces zavlekel skozi celotno prehodno obdobje. Po evalvaciji sem se odločil, da je moj umetniški produkt videoperformans, ki razkriva banalnost in nesmisel reprodukcijskega vsakdana.

Uporabil sem obrtniške veščine, ki sem se jih priučil kot otrok v družinski kamnoseški delavnici. Tokrat je bil že sam proces izdelave eksoskeletona mukotrpen proces vztrajnosti, ki jo na neki oddaljeni točki poimenujemo kultura. Na izklesane kamnite cokle sem pritrdil nastavke iz reciklažnih materialov železa in pene, da cokle lahko nataknemo. V samem fizičnem objektu se združita moja osebna preteklost in sedanjost, videoperformans pa je materiale postavil v novo dimenzijo. Objekt bi samostojno deloval kot mučilna naprava, saj je posamična cokla težka 20 kg, z videoperformansom pa se je pozornost premaknila drugam, v gibanje oziroma v uporabno nevrednost eksoskeletona. Videoperformans je bil posnet v novem ateljeju v nastajanju. Videoperformans ima tako lahko precej širše konotacije od samega objekta eksoskeletona, saj naslavlja sodobno ekonomijo, težo življenja, ki si jo nalagamo sami ipd.

Retrogradno lahko rečem, da je novo obdobje mojega umetniškega udejstvovanja začelo resneje manifestirati tendenco, ki se je pokazala na prvih razstavah. Gre za  želje obiskovalcev po neposredni izkušnji uporabe ekoskeletona. Cokle sem za mesec dni priklenil na verigo na Metelkovi, obiskovalci Metelkove pa so jih radi uporabljali. Sledile so razstave po Evropi, kjer se je praksa uporabe eksoskeletona na razstavah nadaljevala.