Naslednji umetniški projekt je bil Wear triptih. Pripravil sem ga za razstavo v Galeriji P74 leta 2008. Objekt tu ni več eksoskeleton temveč poenostavljeni, opustošeni vsakdanji predmet. Obleka se tako iz eksplicitno vidnega in popredmetenega prenese nazaj v implicitno – idejno. Tako je imela ideja priložnost rasti – v dobesednem smislu: objekti so zrasli do proporcij, da sem si za zaključno dejanje videoperformansa moral izposoditi sosednji, večji atelje. Osnovni material ostajata odpadno železo in pena, vključil pa sem še električni vrtalnik in dva majhna televizijska ekrana. Končni produkt je bil še vedno osredotočen na izdelavo triptiha videoperformansa. Kmalu sem dobil vabilo za razstavo, za katero je kustos vztrajal, da želi imeti razstavljene tudi same objekte. Zato sem moral vse skupaj rekonstruirati, saj so bili ti že razstavljeni na prafaktorje.

Čeprav se je prezentacija mojega dela spreminjala, sem vztrajal pri zagovorjanju, da videoperformans odpira prostor interpretaciji. Menil sem, da opazovalec drugače doživi in razume razstavljene objekte, če ima ob njih priložnost videti tudi video. Videoperformans je bil po eni strani prezentacija načina uporabe, po drugi strani pa posmeh tej uporabnosti.

Triptih govori o cikličnosti, ponovljivosti vsakdana. Okleščen vsega okrasja prikaže jekleni okvir rutine jutranjega vstajanja, prihoda na delovno mesto, kjer opravljamo težko delo pod diktiranim tempom, in rutinsko prosto popoldne, ki ga preživljamo s premikanjem televizijskega ekrana. Na ekranih ni nič oziroma je na vsakem drugačen nesignal – »sneg«, kar govori o različnih nevsebinskostih, ki jih v prostem času, v času sprostitve, absorbiramo. Z banalizacijo daljinskega upravljanja televizijskega sprejemnika na mehansko sem želel opozoriti tudi na praznost izbirnosti vsebin, ki so na voljo. Lahko bi rekli, da je Wear V-VI-VII  dokumentarni pogled na osnovne strukture dneva slehernika. V videomontaži sem dogajanje pospešil in dodal v prvem delu zvočne kulise iz filma Martina Bresta Policaj z Beverly Hills, v drugem delu glasbo iz filma Georga Lucasa Vojna zvezd,  v zaključku pa glasbo iz filma Rolanda Emmericha Patriot.

Bistvena novost v primerjavi s prejšnjimi produkcijami je bil tehnološki in montažni preskosk v kvaliteti in dovršenosti videa. Tu sem začel eksperimentirati s filmskim jezikom postprodukcije. Komunikaciji prek videoperformansa sem dodal kadriranje z različnih kotov – perspektiv, bližnje plane in svetlobno adaptacijo zaradi celote pripovedi.

Ker sem vztrajal pri tem, da izdelani objekti niso interpretirani kot mučilne naprave, sem v pogajanjih s kustosi galerij in muzejev zahteval, da dopustijo obiskovalcem njihovo uporabo. Ob tem sem se moral sprijazniti tudi s tem, da bodo obrtniško nedovršeni izdelki potrebni rednih popravil oziroma restavracije.