Tretji kos govori o obleki ali eksoskeletonu, ki ga uporabnik postavi na kolena.  Videoperformans je izveden s statično kamero, ki posname prihod uporabnika na prostor, kjer je eksoskeleton pripravljen za namestitev. Temu sledi rutinsko izvajanje opravila, ki ga obleka narekuje. Sledita slačenje in vračanje obleke na dodeljen prostor. Umirjen in apatičen tempo predvideva ponavljanje ali rutinskost procesa.

Če Wear III gledamo skupaj s prvima dvema, služi kot nadaljevanje ali stopnjevanje banalizacije produkcijskih procesov. V tem primeru lahko avtor, umetnik, s svojim rezultatom, umetniškim produktom, zgolj udarja ob steno, kleči na kolenih in s hrupom kliče po pozornosti. Zvočna kulisa je omejena na hrup udarcev glave ob steno. Ker v vlogi izvajalca ne iščem stika z očesom kamere, se izognem poistovetenju opazovalca s protagonistom videoperformansa.

Ker je šlo za tretji zaporedni izdelek iz skupne serije, sem začel resneje razmišljati o celotni metodi dela. Trikrat zapored sem uporabil isti umetniški medij, ki je naslavljal podobno temo.  Po premisleku se je takrat razvila metoda, ki jo do neke mere uporabljam še danes.