Drugi kos v zaporedju serije je nadaljevanje eksperimentalnega procesa. Tu je prišla do izraza moja osredotočenost na video oziroma videoperformans. Objekt je postal povsem irelevanten, saj je zgolj dokument početja.

Vsi polizdelki, ki so del scenografije, so del eksperimentalnega početja. Videoperformans govori o produkciji novih pripomočkov oziroma novih eksoskeletonih. Wear se nadaljuje s tem, da stopimo od prvega kosa korak nazaj. Tu  nagovorim prvo reprodukcijsko kolo v soodvisnih sistemskih kolesih. V splošnem sem poskušal nagovoriti širši togi sistem dela, katerega deli se med seboj potrjujejo v svoji nesmiselnosti: delo se izvaja zaradi dela samega.

Wear II izpostavi banalne objekte, ki bi bili lahko predmet občudovanja. Kot scenografski elementi so postavljeni v drugi plan opazovalčeve pozornosti. Fokus ostaja na gibanju, torej na meni kot umetniku v delovnem procesu.

Za zvočno kuliso sem uporabil glasbo iz filma Quentina Tarantina Ubila bom Bila. Film med drugim naslavlja vzhodnjaško delovno etiko vztrajnosti in perfekcije, ki je prisotna v obrtniškem delu. Gre za počasen ritem z občutkom neskončnosti, kar zahodni svet z distance občuduje, izkustveno pa se temu izogiba, saj ne nosi instantnih občutkov užitka ali potešenosti.