Prvi kos v seriji Wear je nastal v okviru semestrske razstave na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Manifestacija ideje v umetniški produkt je bila že od samega začetka omejena s produkcijskimi sredstvi in časom, ki sem ga lahko namenil za oblikovanje umetniškega izraza.

V tistem obdobju sem dobil svojo prvo kamero ter računalnik in sem začel raziskovati video, s tem pa tudi možnost lastnega izraza skozi ta medij. Raziskoval sem možnost izraza prek izdelanega kipa, svojega telesa in kamere. Rezultat eksperimenta je bila intermedijska združitev v videoperformansu.  Tu se je tudi rodilo ime tega, kar je kasneje postalo serija Wear. Čeprav se zdi, da sem s tem imenom v ospredje postavil kiparski element, ki je le del končnega umetniškega produkta, sem s tem imenom želel nasloviti predvsem celostno idejo zunanjega skeleta človeka, ki si ga dnevno namešča na svoje telo. Zunanji skelet, ki služi kot večnamensko orodje, tako v polje vidnega s svojevrstno interpretacijo postavi ustroj življenju.

Sam eksoskeleton ima v sebi reciklažni moment, saj je narejen iz smeti, kar nosi potencial simbolnih interpretacij oziroma kontekstualizacijo osebnih eksistencialnih zmožnosti avtorja in širših družbenoekonomskih pogojev. Eksoskeleton je roka, sestavljena iz  železa in pene, ki sta med seboj kontrastna materiala. Rezultat je zmes namensko uporabljenih in oblikovanih odpadnih predmetov, ki sem jih našel v prostoru. Želel sem se izogniti klasičnemu kiparstvu, ki proizvaja objekte, ločene od avtorja. V kiparstvo sem želel vnesti kinetiko, dogajanje in človeka. To sem storil tako, da formi izdelanega objekta nisem dovolil, da bi govorila zase, hkrati pa sem lovil čas in dokumentiral eksoskeleton kot obleko, s katero sem nekaj počel.

Scenografija in videoprodukcija sta ostali v surovi obliki, kar dodaja vrednost sporočilnosti v videodelu. Medtem ko je bila scenografija naključna oziroma pogojena z obstoječimi kapacitetami ateljeja akademije, pa je bila zvočna kulisa izbrana načrtno. Za Wear I sem izbral glasbo iz Kurosavovega filma Sedem samurajev, ki se mi je zdel vsebinsko blizu tistemu, s čimer sem se ukvarjal sam. Ker sem z načinom montaže in lastno participacijo v idejo surovosti in banalnosti življenja vnašal tudi šaljivost, so se mnogi ob videoperformansu zabavali. Ob tem so že takrat nekateri posamezniki izrazili željo, da bi ekoskeleton sami preizkusili, česar jim nisem odrekel.