KLOP

Pri Klopi, tisti, na kateri človek običajno posedi med sprehodi ali na poti po opravkih, se avtor igra s pomeni, nasprotji in nesmisli. Gre za »posnetek« tipične sprehajalske klopi v javnem prostoru, ki pa deluje, kot bi bila odrezana in prestavljena v galerijo. Asociira na ready-made, ki pa to ni, v resnici je izdelana tako, da kljub omejenosti prenese težo gledalca. Namenjena je le enemu uporabniku, da lahko sede in počije. Razgled z nje ponovno ni pričakovan, saj je pred njo ekran, ki pa je, da je nesmisel še večji, narejen iz kamnitega materiala in omogoča »zgolj« zrenje v statično podobo. Tu sem želel vzpostaviti trenutek samosti človeka v kaosu urbanega ritma mesta.