V sozvočju z interaktivnim ustvarjanjem sem videoperformans Wear XIV izvedel v sodelovanju s profesionalno režiserko, kar je znatno vplivalo na končni rezultat. Stroj je sestavljen iz starih vrat, na katerih je ostal napis TOALETA. V vrata sem zvrtal luknjo v velikosti dlani. Ob njej sem pritrdil polico z žlico. Med žlico in odprtino je nameščeno vrteče kolo z letvicami. Za uporabo stroja sta potrebni dve osebi: prva oseba stoji pred vrati in poskuša skozi luknjo doseči žlico, druga pa medtem za vrati vrti vreteno in prvi onemogoča dostop do žlice. Za uporabo namembnosti stroja sta tako nujni dve osebi. Interakcija vzpostavi soodvisnost, ki jo opredeljujejo in hkrati razmejujejo straniščna vrata. Napis je na strani tistega, ki upravlja kolo. Prvič sem videoperformansu vsebinsko dodal ožji interpretativni okvir, saj se na koncu, ko se videoperformans zaključuje, poskusi dostopanja do žlice ustavijo, ob tem pa se zlomi vreteno, ki je dostop preprečevalo.

Za zvočno kuliso sem uporabil glasbo iz filma Luca Bessona Peti element.  Vsa pozornost obiskovalcev se je usmerila v stroj, banalnost njegove uporabne vrednosti in  simbolike, ki jo predstavlja.

Wear XIV je pomembno prispeval k nadaljnjemu razvoju ciklusa z dveh vidikov: ponovno sem lahko preveril in potrdil metodološki obrat fokusa umetniške produkcije, kot nagrajencu nagrade skupine OHO mi je odprl pot na dvomesečno ameriško rezidenco v New York.