Wear XIII sem tako kot Wear XII izdelal za domače okolje, le da je bilo to okolje, v katerem sem se tudi počutil domače, prostor galerije Alkatraz. Moje zanimanje se je vse bolj razvijalo v smer interakcije. V kosu z delovnim imenom Stol sem se igral z idejo vključevanja ljudi v sam proces ustvarjanja videoperformansa.

Stroj je narejen tako, da ga ustoličeni posameznik ali posameznica uporablja za brcanje ljudi, ki se znajdejo pred njim. Z vsako brco (tudi brco v prazno) se stol premakne za dobrih deset centimetrov naprej. S tem sem želel odpreti vprašanje razmerja moči med posamezniki v družbi in dela oziroma vlog, ki iz tega izhajajo. Posameznik se lahko postavi v vlogo brcajočega ali v vlogo prejemnika brce, pri čemer je ključna odprtost pri izmenjavi vlog. Pozicije moči se lahko izmenjujejo, vprašanje kdo dela in kdo je nosilec moči v razmerju ostaja odprto. Ljudje so se brcali med seboj z največjim igrivim veseljem. Sam kontekst galerije hkrati ni dopustil, da bi izkustvo ostalo zgolj na ravni naivne igre.

Po seriji razstav, na katerih sem sodeloval, sem opazil, kako se spremenita vedenje in odnos do umetniškega predmeta, če mu odvzamemo simbolni status nedotakljivosti. Možnost interakcije je v obiskovalcih spodbudila sproščenost in igrivost.