Wear VIII obstaja le kot videoperformans. Kiparski objekt je bil le naglavni nastavek za oko kamere in številne škatlice z režo, ki so prispodoba za blagajne. Objekta samostojno ne govorita o ničemer. Za sporočilnost ideje pri delu Wear VIII sta tako ključna sama dejavnost in kontekst, v katerem to dejavnost izvajam.

Pospešen tempo, ki razbremeni potencial negativnega poistovetenja gledalca z idejo, je hkrati povzročil, da so si mnogi videoperformans ogledali večkrat. Glasbena kulisa, ki sem jo uporabil v videoperformansu, je iz filma Luca Bessona Peti element, ki futuristično uprizarja prenaseljen svet, v katerem so vse ravni življenja dosledno regulirane, odnosi strogo hierarhični, največja bitka za preživetje pa poteka na ravni boja za zaposlitev.

Takrat sem se vselil v napol izdelano socialno stanovanje, ki sem ga poskušal po svojih zmožnostih urediti. Videoperformans Wear VIII sem posnel prav tam. Nagovarja potrošnjo oziroma ceno življenja. Kamera postane prvoosebna, saj sem si jo nadenel na glavo, gledalec pa skozi oko kamere, ki je moj pogled, spremlja aktivnosti, ki jih izvajam. Za vsako dobrino, ki jo uporabim, v za to nameščeno režo blagajne vplačam denar: preden odprem pipo z vodo, preden uporabim štedilnik, vzamem kavo, odprem hladilnik, prižgem računalnik, vzamem cigareto, uporabim stranišče. Hkrati gledalce spremenim v voajerje, ki spremljajo intimni prostor akterja. Dom in delo sta vpeta v sistem ekonomije, večne rutine reprodukcije, iz katere ni izhoda, pred njo se je nemogoče skriti, se ji izogniti. Videoperformans se konča z neuspešnim poskusom odpiranja vhodnih vrat stanovanja in s tem poudari breizhodnost opisane situacije.